Citati avtorja Ivana Djilas

»Komedija je žanr, ki lahko pride najgloblje do srca in je tudi dobro orožje za današnji naporen čas.«

»Meni se je zdelo blazno duhovito, da se v tem trenutku, ko se mi selimo, dela komad o tem, kako gledališče samo sebe vidi.«

»Predstava je prejela dve nagradi: za animacijo so posebno nagrado žirije prejeli Brane Vižintin, Aja Kobe, Klara Kastelec in Blaž Celarec.«

»Mnogo hrupa za nič je komedija, kjer ni čiste linije ali ljubezenskega para, temveč je vse ena velika zmešnjava. Veliko parov se zbližuje in spet oddaljuje, v resnici pa gre v predstavi za naš napor, da se prepoznamo, zbližamo in uredimo svoja čustva.«

»Vsaka nova energija bogati prostor.«

»Roman ima vse elemente fine družinske melodrame, križane s politično temo in postavljeno v pravljični svet.«

»Kot je v zgodbi zapisal Rushdie, si je Harun predstavljal očeta kot neke vrste žonglerja, ki vedno pove zgodbo do konca in nikoli ne naredi napake. Tako tudi igralci v tej predstavi žonglirajo z besedilom, petjem, gibanjem in lutkami.«

»A si lahko vsaj enkrat tiho«

»In ko sem enkrat definirala ta mali konflikt na enem primeru, sem ugotovila, da se to dogaja na mnogih nivojih, da je posameznik v konfliktu z družbo.«

»Mogoče te moje zgodbe o konfrontaciji malega človeka z družbo prinesejo tolažbo.«

»Rožančeva nagrada me je presenetila, saj imam zmeraj občutek, da ne sodim čisto v noben žanr.«

»Ampak saj ste vsi Djilasi v sorodu? Djilasov že ni tako veliko.«

»Na človeško pokvarjenost in na pripravljenost ljudi, da tudi največje tragedije izkoristijo za svoj blagor.«

»Zbirka esejev Ivane Djilas žari od iskrenosti in daje glas prišlekom, ki ne pristajajo na življenje ob robu, ki ne iščejo izgovorov za neuspeh, ki se ne predajajo nostalgiji, temveč samozavestno in enakopravno soustvarjajo literaturo, gledališče, glasbo in srčno kulturo nove domovine.«

»To je politična zgodba, zapakirana kot pravljica.«

»Letno poročilo je postalo desetletno.«

»Zdaj njo prepričuje, naj ne pobegne iz hiše, medtem ko se fotografiramo na stopnišču.«

»Ukvarjali se bomo s tem, da imamo pol človeštva žensk. Še zmeraj se borimo za to, ali smo ali nismo enake.«

»Projekt se bo ukvarjal s specifično skupino žensk in s specifičnimi občutki, kako ženske občutijo to, da niso več zanimive in opažene.«

»Vsaj pogovarjati se moramo o tem. Zdelo pa se mi je popolnoma neprimerno, da delamo po težkem obdobju neko težko predstavo.«

»Nenehno razmišljam o tem, da se bo enakopravnost moških in žensk zgodila, ko bomo dovolili enakemu številu neumnih žensk biti na vodilnih položajih, kot to zdaj dovoljujemo moškim.«

»In ne, ko bomo zahtevali, da so vse ženske superjunakinje. In te zgodbe so takšne. Ujele so žensko v trenutkih intime, takrat, ko je nihče ne vidi, ker niso vredni omembe.«

»Pisateljičine zgodbe govorijo o navadnih ljudeh, o stvareh, o katerih ne želimo govoriti.«

»Gledališče mora biti kritična zavest. Kako to doseči? S katerimi žanri? Prepričana sem, da so žanri, ki jih imajo za lahkotne, pravi vzvod za trkanje na človekovo zavest.«

»Neverjetno je, kaj vse je ta naš medved pripravljen narediti, da se zavaruje, da se mu nihče ne približa. In kaj vse je pripravljen žrtvovati. Če bi samo košček te inventivnosti, energije in zagnanosti uporabil, da spozna malo sivo miš z žarečimi očmi, bi mu bilo življenje takoj zabavnejše.«

»Medved je v svoji hiši sicer varen, udobno mu je in je sit, ampak je tudi osamljen. Miš mu je pripravljena pomagati, samo če bi ji uspelo priti mimo napisa na vratih: Ne moti, obiski prepovedani. Na Medvedovo srečo se miš ne da tako lahko odgnati. Še dobro, da so na svetu miši.«